Depresijo imam že od srednje šole, s tem, da sem bila vmes veliko let čisto vredu tudi brez zdravil. Nakar se je šmentana reč ponovila pred 2 letoma in me kljub 2 psihologom, psihiatru in Cipralexu ne želi zapustit. Ko sem bila vredu, sem shujšala iz 125 kg na 68. Potem pa so se začele težave, spet sem se začela prenajedat (in cele dneve ležat), pa so se mi kile spet nabrale na 92. Že lani sem se odločila, da bom spet shujšala, in dejansko se trudim, ampak mi zaradi depresije to zeo težko uspeva.
Kako zgleda depresija?
- stalna žalost. Od jutra pa dokler zvečer ne zaspim, čustim tako žalost in osamljenost, kot da so mi vsi domači in prijatelji umrli.
- apatičnost. Vseeno mi je. Vsaj dokler ne pride kak dober dan.
- občutek nemoči in brezupa
- ne morem nadzorovati svojega počutja in svojih misli, pa če se še tako trudim
- neustavljiva lakota (oz. občutek praznine, ki jo lahko zapolni samo hrana - po možnosti čokolada) ali pa totalna neješčnost. Jaz sem pri lakotnikih.
- zaspanost. Ne tista normalna, ampak neka čudna. Stalno bi spala, tudi če dejansko nisem zaspana.
- ni koncentracije. Sploh.
- zelo redke stvari / ljudje me lahko čisto malo razvedrijo. Sovražim to. Tudi če je nekaj smešno, meni sploh ni.
In kako izgleda hujšanje pri meni?
Najprej se zaženem, vsa optimistična. Jem pravilno, mučim orbitrek in se trudim čimveč pit. Pa pride dan, ko izgubim nekaj dag ali kak kilogram in sem srečna. Recimo. Potem pa nadaljujem in ko zjutraj stopim na tehtnico, je kak dag več kot včeraj. In se začne. Najprej jeza, žalost. Nato misli, v stilu "nikoli ti ne bo uspelo"... Potem pa seveda volčja želja po sladkih ali mastnih jedeh. Ali pa oboje.In padem, se prenažrem. Pa mi je takoj žal. In se izogibam tehtnici kot hudič križa. Potem pa grem čez kak teden k mami in mi lepo nesramno pove, da sem se zredila. Super. Vem. In me čisto potolče. Se skrijem v kopalnico in jokam. Kako uro. Nato pa požerem liter sladoleda. Ker čutim, da me ima samo hrana rada. Ampak nočem obupat. In ne bom. Rada bi imela spet manjši vamp, vem da suha ne bom nikoli. Rada bi se počutila samo manj nagravžna kot se sedaj. To je to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar