Photo a day

FatMumSlim has this beautiful site with ideas for photo a day. I have decidet, that I will attend this challenge in June.

source: http://fatmumslim.com.au/june-photo-a-day-join-in-have-fun-get-snap-happy/

Kittens

...are getting bigger and bigger :)

Dunaj, Vienna, Wien

Yesterday, we (team from  catholic student center) went to Wien, visit their ZOO.  After  3 hours (or more?) in the ZOO, we went to eat. I thought and wanted, that we will eat Austrian speciallty - the Wiener schnitzel (Vienna steak), but instead, we went to some (sort-of) cheap Italian  restaurant. Although it was fine. and I had another attack. :( I don't know, this depression makes me feel like a monster.

Update

Črnec
Prejšnji teden sem v mestu srečala črnca. Nič posebnega, le to, da me je ogovoril, prosil za številko in mi rekel da sem lepa. Iskreno, pomislila sem na to, če je res tisto kar pravijo o črncih. Ampak nisem sprobala. Ker vem, da bi s tem nekoga prizadela, tega pa ne želim. Skozi pogovor z njim pa sem ugotovila, da je še večji posesivnež kot moj bivši. Uff, komaj sem ga prepričala, da ne bo nič z mano in njim. Džizs.

Mački
Tigra je imela ta teden neke svoje mačje finte. Skočila je na balkonsko ograjo in na sosednjo okensko polico, našla sem jo tudi že med roletami(!), na kuhinjskih in sobnih vratih, med plazenjem skozi špranjo v vratih, danes pa je fantu ukradla čevapčič. Uhh, tale mačka...  Mladički so luštni, sedaj že hodijo okoli, če se le da, se spravijo čisto k človeški nogi, racajo po posodi z briketi in vodo in se derejo.

Hujšanje
Naredila sem rekord: 42 min na orbitreku. Čist sem bila prešvicana, ampak občutek pa je bil božanski. Pridna sem. Skoraj vsak dan se spravim na orbitrek in migam. Še vedno imam težave z pitjem, se kar silim. Do zdaj sem spravla dol 0,5 kg, ampak pozna se mi pa kot da bi jih več.

Faks
Ahh, ne vem kaj bo s tem... Joj,  sošolec je imel na FB napisano, da rabi pomoč pri nekem predmetu, ki sm ga jaz že naredila. in mu pošljem zasebca, pa mi človek odpiše, da je mislil name, ampak se me ni upal vprašat za pomoč. Krnekaj. V glavnem, pomagala mu bom, saj pa ni tolk težko.

Danes sem jedla kosilo pri jezuitih. Prav zanimivo je bilo, fajn družba so. Enega patra sicer nič ne razumem, če pa že, pa slišim kaj v stilu "lisičji faks" namesto medicinski.

Coffee!!!! The Greatest Addiction Ever :D

Depresija in hujšanje - peklenska kombinacija

Depresijo imam že od srednje šole, s tem, da sem bila vmes veliko let čisto vredu tudi brez zdravil. Nakar se je šmentana reč ponovila pred 2 letoma in me kljub 2 psihologom, psihiatru in Cipralexu ne želi zapustit.  Ko sem bila vredu, sem shujšala iz 125 kg na 68.  Potem pa so se začele težave,  spet sem se začela prenajedat (in cele dneve ležat), pa so se mi kile spet nabrale na 92.  Že lani sem se odločila, da bom spet shujšala, in dejansko se trudim, ampak mi zaradi depresije to zeo težko uspeva.

Kako zgleda depresija?

- stalna žalost. Od jutra pa dokler zvečer ne zaspim, čustim tako žalost in osamljenost, kot da so mi vsi domači in prijatelji umrli.

- apatičnost. Vseeno mi je. Vsaj dokler ne pride kak dober dan.

- občutek nemoči in brezupa

-  ne morem nadzorovati svojega počutja in svojih misli, pa če se še tako trudim

- neustavljiva lakota (oz. občutek praznine, ki jo lahko zapolni samo hrana - po možnosti čokolada) ali pa totalna neješčnost. Jaz sem pri lakotnikih.

- zaspanost. Ne tista normalna, ampak neka čudna. Stalno bi spala, tudi če  dejansko nisem zaspana.

- ni koncentracije. Sploh.

- zelo redke stvari / ljudje me lahko čisto malo razvedrijo. Sovražim to. Tudi če je nekaj smešno, meni sploh ni.

In kako izgleda hujšanje pri meni?

Najprej se zaženem, vsa optimistična. Jem pravilno, mučim orbitrek in se trudim čimveč pit. Pa pride dan, ko izgubim nekaj dag ali kak kilogram in sem srečna. Recimo. Potem pa nadaljujem in  ko zjutraj stopim na tehtnico, je kak dag več kot včeraj. In se začne. Najprej jeza, žalost. Nato misli, v stilu "nikoli ti ne bo uspelo"... Potem pa seveda volčja želja po  sladkih ali mastnih jedeh. Ali pa oboje.In padem, se prenažrem. Pa mi je takoj žal. In se izogibam tehtnici kot hudič križa. Potem pa grem čez kak teden k mami in mi lepo nesramno pove, da sem se zredila. Super. Vem. In me čisto potolče. Se skrijem v kopalnico in jokam. Kako uro. Nato pa požerem liter sladoleda. Ker čutim, da me ima samo hrana rada. Ampak nočem obupat. In ne bom. Rada bi imela spet manjši vamp, vem da suha ne bom nikoli. Rada bi se počutila samo manj nagravžna kot se sedaj. To je to.