Grebenar

Vsi, ki me poznajo vejo, da že od nekdaj obožujem pse. Že kot majhna punčka sem se vedno igrala z njimi in tudi zdaj se jim posvetim, če le imam priložnost.  Všeč mi je, kadar spoznavam pasme, ki jih prej še nisem videla v živo in všeč mi je, ko me mimoidoči psi ovohajo in se mi pustijo pobožat.

Pred kakim tednom smo se z mamo in družinskimi prijatelji sprehajali po travniški potki in izza ovinka sta se prikazala dva velika psa. Prijateljičina psička je kar poletela proti njima, onadva pa sta jo samo gledala. Enega psa sem prepoznala kot bokserja, drugi pa je izgledal kot ogromen čokoladen labradorec, le da je bil rahlo "puklast".
Kot je moja navada, vprašam po pasmi psa ali pa celo po imenu, če opazim da je lastnik psa bolj zgovorne sorte. Tako sem zvedela, da je pes Rodezijski grebenar.

 S pomočjo interneta sem izbrskala še, da so redki v Sloveniji ( še večja čast zame, da sem srečala enega :) ), da so doma iz Južnoafriške republike in so jih včasih uporabljali kot lovce na leve in ostalo visoko divjad. Res vsaka čast takemu psu.  Je nepodkupljiv pes, samostojen, vdan, pogumen, ne mara samote, izredno spreten in (menda?) najhrabrejši izmed vseh lovskih psov. Zaradi svoje narave pa ni primeren za začetnike, po mojem mnenju pa ni primeren za ljudi manjše od 1,78m, ker je res ogromen in močan.

Lastnica Hrvaške psarne pravi: “Lep pes lahko zaustavi mimoidoče, rodezijski grebenar pa lahko zaustavi cel promet.”